Vse najboljše, domovina!

Ob prazniku naše domovine se vedno najdejo posamezniki, ki pokažejo, da si lastne države niti ne zaslužimo. Kategorij le-teh je ogromno in aktivni so skozi vse leto, ampak ob dnevu državnosti so najočitnejši tisti, ki našo deželo blatijo na njen rojstni dan.

Sama nisem pretiran patriot, ampak ker sem pač slučajno rojena v Sloveniji slovenskim staršem, imam pač afiniteto do tega podalpskega zakotja. Če bi lahko izbirala, kje se bom rodila, bi mogoče izbrala kak drug kotiček sveta, ampak ker sem že tu, mi je očetnjava prirasla k srcu. In zdi se mi vulgarno, da jo nekateri omalovažujejo.

Slovenija je, kakršna je, njeni ljudje so, kakršni so. Ampak je naša. Leta 1991 smo izbrali pot samostojnosti. Danes, skoraj 30 let pozneje, kar naprej poslušamo neumno krilatico o »drugi Švici«, pri tem pa pozabljamo, da smo za to, kaj smo naredili iz države, odgovorni sami. V splošnem nam gre veliko bolje, kot nam je šlo leta 1991, pa glede na mentaliteto slovenstva je že to dovolj presenetljivo. Kljub temu mnogi nenehno blatijo našo domovino, češ da ne poskrbi dovolj dobro za nas.

Ko smo stopili na pot samostojnosti, smo kot država imeli proste roke, kakšen sistem si bomo zgradili. Lahko bi ohranili solidarnost, socialno državo, skrb države za njene ljudi, ampak nismo, ker je neoliberalizem izgledal privlačneje. Večina si ni mogla predstavljati posledic, ki jih bo to prineslo, videli so le »drugo Švico«, pa »ameriški sen« in podobne oslarije, s katerimi na zahodu regulirajo ljudske množice.

Mnogi se z nostalgijo spominjajo nekdanje skupne države. Ampak tisto, kar pogrešajo, je umrlo skupaj z maršalom Titom. Bratstvo, enotnost, tovarištvo, solidarnost. Poleg tega se mladosti vedno spominjamo z nostalgijo, zlasti potem, ko smo odrasli in si življenja nismo uredili tako, kot bi bilo treba. Kar se je bolj ali manj zgodilo Sloveniji. Temelje za svojo novo državo smo postavili nerodno in potem tudi nič drugega ni moglo delovati, kot je treba. Vseeno pa je to naša domovina in mi smo odgovorni zanjo, ne ona za nas. Ne moremo valiti krivde na državni aparat, če pa s svojo (ne)aktivnostjo podpiramo obstoječe stanje, namesto da bi zavihali rokave in vnesli prepotrebne spremembe.

Milan Kučan je davnega leta 1991 rekel: »Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.« Zdaj je nov dan tu. In naša odločitev je, kako ga bomo preživeli.

Vse najboljše, domovina!