Strogo zaupno: od spletne varnosti do paranoje

V dobi tehnologije živimo na očeh javnosti. Tudi, če smo običajni državljani, ki ne zanimamo nikogar. Družabna omrežja so postala način življenja in v zasebnosti svojega računalnika hitro izgubimo občutek, kaj spada na splet in kaj ne.

Nevarne fotografije malčkov

Med mladimi starši se je razvilo močno zavedanje nevarnosti objavljanja fotografij svojih otrok. Neko ponosno babico, ki je objavila sliko svojega vnuka, so druge babice srdito napadle, ker to se vendar ne sme. Niso pa znale pojasniti, zakaj točno je to narobe. Neka druga ženska je objavila svoj izvid pregleda ščitnice s prošnjo, če ji lahko kdo pomaga z razlago izvida. Seveda se je hitro oglasila dobronamerna neznanka, ki jo je opozorila, da lahko ves svet vidi njene podatke. Podatki so bili ime, priimek in datum rojstva. Tudi v tem primeru nihče ni pojasnil, kaj je s tem narobe.

Hudo sporna fotografija, ki bi me – po tolmačenju mnogih – morala osramotiti in zaznamovati za vse življenje. Za dobro mero na njej celo sedim na kahlici. Kljub vsemu se ne počutim niti ogroženo niti osramočeno.

Fotografije še do neke mere razumem – neznanci bodo videli, da imam božansko lepega dojenčka in ga bodo ugrabili. Vsaj ugibam, da je to ta logika. Ampak poglejmo celotno sliko. Recimo, da jaz osebno objavim fotografijo svojega otroka, na kateri mu zakrijem obraz. Če bodo ugrabitelji želeli ugrabiti ravno mojega otroka, bodo itak lahko izsledili mene in s tem tudi njega.

Ko sem raziskovala to področje, so se kot najhujša varnostna grožnja izpostavljali pedofili in spolne zlorabe otrok. Strinjam se, da je to področje, kjer je nujna najvišja stopnja varnosti in kjer ničesar ne smemo prepustiti naključju. Ampak pedofil bo kvečjemu ukradel naše slike in jih ali prodal naprej ali pa uporabil sam za izživljanje svojih deviantnih perverzij. Nad tem dejansko nimamo nadzora. Pedofil lahko tudi vidi našega otroka na sprehodu z vrtcem in si v misli prikliče njegovo podobo, ali pa ga celo fotografira, ter ob tem masturbira, pa mi na to ne moremo vplivati, niti tega ne vemo.

Veliko hujša je seveda nevarnost ugrabitve. Toda tudi v tem primeru slike ne igrajo posebne vloge. Pedofil si ne bo na spletu izbral otroka in se nečloveško namučil, da ga bo šel ugrabit na drugi konec sveta. Pogledal bo, kateri otrok je dostopen. Ugrabil bo otroka, ki je sam na igrišču, ki gre sam po cesti in podobno. Izkoristil bo priložnost.

Kaj pa najstniki?

Povsem druga zgodba so starejši otroci in najstniki. Predvsem najstnice. Vsaka deklica je rada lepa. Hitro se lahko najde prijazen fant, ki je v resnici odrasel izprijenec, ji malo polaska, pridobi njeno zaupanje in jo sčasoma pregovori v pošiljanje golih fotografij. Posledica je lahko izsiljevanje ali kakšnakoli oblika spolne zlorabe. To je ekstremen primer. Neprijetne posledice imajo lahko že čisto nedolžne fotografije privlačne najstnice. Slikala se bo v izzivalni pozi pred ogledalom, v pomanjkljivih, a še vedno sprejemljivih oblačilih, v upanju, da bo pritgnila pozornost simpatije. Žal pa bo veliko verjetneje pritegnila pozornost 50-letnega spolnega plenilca.

In tu leži prava nevarnost.

Norost GDPR-ja

Ne vem pa, zakaj je datum rojstva tako sporen podatek. Ali naslov. Oboje je evidentirano, podatka sta zapisana na številnih dokumentih in v evidencah. Z malo spretnosti se zlahka pride do njiju. Ampak kaj bo komu koristilo? Ne razumem, kako mi lahko škoduje, če nekdo izve, kdaj sem rojena. Razumem, da je lahko nadležno, če se razve moj hišni naslov, ker me lahko kdo nepovabljen obišče, jaz pa sem bolj samotarske sorte. Zavedam se tudi nevarnosti morebitnih vlomilcev, ki pa bi doživeli neprijetno presenečenje, ker česa vrednejšega ne bi našli, bi pa lahko malo pospravili. Če grem še dlje, tudi ne vem, kaj bi komu koristil moj EMŠO ali pa davčna številka. Niti številka bančnega računa brez PIN številke.

Ob GDRP-ju je svet izgubil tla pod nogami. V nekem vrtcu so otroci ob koncu leta prejeli skupinske fotografije z zakritimi obrazi. Vsaka fotografija je bila narejena po meri, da je otrok dobil sliko, kjer je bil viden le njegov obraz, vsi ostali pa so bili zakriti. Tega sploh ne bom komentirala, ker je tolikšen absurd, da govori sam zase.

Spletni profil – spornejši od fotografij

Nekaj previdnosti je nedvomno potrebne. Ampak preden nas zgrabi brezglava panika, se ustavimo in z razumom pretehtajmo situacijo. Razumljivo je, da ne bomo objavljali slike svojih otrok ali kogarkoli drugega v kakršnih nerodnih položajih: brez obleke, na kahlici in podobno. Ampak če smo toliko pazljivi pri slikah otrok, da jim obraze digitalno počečkamo s flomastrom, smo pa na drugi strani dokaj lahkomiselni pri objavljanju ostalih podrobnosti iz njihovih življenj. Marsikatera mlada mamica na spletnih forumih ali na družabnih omrežjih prosi za nasvete o vzgoji svojih otrok. Pri tem razkrije precej intimnih podatkov o otroku. In četudi nikjer ne napiše otrokovega imena, bodo tudi čez leta ljudje lahko prebrali, da je otrok te ženske imel take težave, kot jih je pač imel. Mamice, ki pišejo blog, razkrivajo še bistveno več in bolj sistematično.

Če objavim 10 in več let staro sliko svojega novorojenčka, ni s tem nič narobe. Moji otroci so danes skoraj odrasli. Nekoč so bili dojenčki, kot vsi, in pestovala sem jih točno tako, kot vsaka mama svojega otroka. Prizori, ki bi jih objavljala, niso sporni, varnost dojenčkov pa tudi ni ogrožena, ker teh dojenčkov ni več. Zdaj so to skoraj odrasli ljudje.

Spletna varnost je eno. Paranoja je pa nekaj drugega. In namesto, da smo panični glede objavljanja slik svojih malčkov, se o spletnih nevarnostih raje pogovarjajmo s svojimi najstniki.