Prešeren, kot ga ne učijo v šolah (pa bi ga morali)

Slovenci imamo glede Franceta Prešerna mešana čustva. Bil je naš največji poet, to zagotovo. Njegov doprinos h kulturnemu razvoju naroda in narodne zavesti ni zanemarljiv. Ampak razen redkih izjem si je velika večina sodržavljanov vsaj na eni točki svojega življenja želela, da Francetov prispevek k narodni identiteti ne bi bil tako pomemben, njegov opus pa ne tako obsežen. In o tem premišljuje vsak slovenski šolar, ko se mora na pamet guliti Zdravljico in maratonskega Povodnega moža.

Prešernov opus pa je še znatno večji, kot ga najdemo na knjižnih policah. Kot vsak veliki pesnik je bil tudi France romantična in trpeča duša. Rad je imel žensko družbo in znal je uživati v rujni kapljici. Njegova slabost so bila mlada dekleta, ki mu naklonjenosti niso vračala. Vse to je razumljivo botrovalo mnogim pesmim, v katerih tako ali drugače opeva žensko lepoto, hkrati pa opisuje njihove manj prijetne osebnostne lastnosti. Občasno je dobil navdih tudi v krčmi in rime pribeležil kar na listke, ki so mu pac prišli pod roke. Večino teh pesmic so njegovi sodobniki označili za “svinjepisje” ter jih po njegovi smrti uničili. Šlo je namreč za erotično poezijo.

Kljub naprezanju čistunov pa se jih je nekaj le ohranilo. Kot denimo ta:

Lenora ‘ma dva rora, skoz enga šči, skoz druzga pa prdi.”

Pa še veliko več jih je.

Čistunstvo 19. stoletja smo pustili daleč za sabo in čas bi že bil, da namenimo mesto v slovenski kulturni dediščini tudi temu aspektu Franceta Prešerna.

Toda njegove “nespodobne” pesmice ostajajo tabu tema. Po drugi strani pa brez težav sprejemamo in častimo njegovo poezijo, ki poveličuje alkoholizem. Slovenski osnovnošolci namreč po učnem načrtu poglobljeno študirajo Zdravljico, ki promovira uživanje vina, češ da “nam oživlja žile, srce razjasni in oko.” Pa tudi “utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.” Zgolj namigovanje na erotiko, pa čeprav v literarnem besedilu, je pa sporno.

Do neke mere je sicer razumljivo, da otroci spoznajo pesem, ki vsebuje naš državni simbol. Ob tem velja spomniti, da je himna le tista kitica, ki govori o miru in bratstvu narodov ter dejansko nosi lepo sporočilo. Vseeno pa predhodno opevanje pijanstva pusti slab priokus.

Vseeno je žalostno, da so Prešernove žgečkljive pesmi odrinjene v pozabo. Kažejo namreč, da je bil človek kot kdorkoli izmed nas. Doživljal in občutil je vse to, kar ljudje doživljamo tudi danes. Če bi poznali ta del njegove poezije, bi se marsikdo poistovetil z njim in verjetno bi tudi njegova “uglednejša” poezija prej našla pot do ljudskih src.

Za konec je tu še ena izmed njegovih zabavnejših pesnitev, ki je v slovenskem kurikulumu ne boste našli, pa bi jo morali. Nedvomno bi se jo mladina prej naučila na pamet, kot Sonetni venec.

France Prešeren:

Dominus Vobiscum

Oče Janez ječmen seje,
tam na polju pr’ Ljubljan’,
mim’ se vandrovček prismeje,
sam presveti Kozmijan.

Prav prijazno ga pozdravi:
”Kaj pa delaš Janez tu?!”
Janez pa je slabe volje:
”Kurc te gleda!” reče mu.

”Kaj svetnika kurc bi gledal!”
reče sveti Kozmijan.
Bom naredil coprnijo,
da bo svet v pokoro djan!”

Komaj misli te izreče,
z njive kurci poženo.
Janez brž po Katro teče:
”Katra, Katra kaj bo to?”

Katra ven iz kajže teče,
vid’ na njiv’ soldate stat,
od veselja si jo mane:
”Moj ga ‘ma t’ko sam za scat!”

Katra prvega natakne
gori doli vzdihujoč.
Niti enkrat ji ne zmakne,
z njim jo drajsa celo noč.

Drugo jutro polna njiva
samih strumnih je devic,
vse počepa in poriva,
saj na svet je dost’ prasic.

Izmed vseh ljubljanske frajle
najbolj vnetih so pizda,
zaslužile bi kolajne,
znajo fukat kar za dva.

Sem prišle so na kurbanje,
tud’ Ljubljančanke gospe,
najdeb’lejši so le zanje,
da se v pizdah ne zgube.

Jel’ to morje Adrijansko,
ki tak strašno valovi.
Ne, to pizdovje je ljubljansko,
ki na kurcih se besni.

Sred največje kurbarije
pride mimo coprn’ca,
pa si zmisli coprnijo,
da bi stvar še lažje šla.

”Stojte pizde nenasitne!
Kaj nek fukate čepe?
Zmatrajo se žile ritne,
lepš’ porivat je leže.

Kurce ven iz zemlje spul’te
in zavijte jih v papir.
Z njim doma si pizde gul’te,
da bo rit imela mir.

Reci:”Dominus vobiscum!”
dominus ti v pizdo skoč’,
pa boš imela svoj pritiskum,
k’ te bo drajsal celo noč.

Kadar pride ti zastoči:
”Etkum spiritus tuo!”
Dominus ti iz ritke skoči
požegnavši te z vodo.

Ženske so tako storile,
kurc pod pajsko pa domov,
kar naprej so se gonile,
furt na furt jih je bezov.

Pele dominus so rano,
pele dominus zvečer.
Vse po poslah je poscano,
dominus je huda zver.

Tudi Katra s svojim leže
in nastavi si ga v rit.
Dominus ji koj postreže,
tri dni se je nič ne vid.

Še četrti in še peti
Katra v luštih izdrži.
A deveti in deseti
pizda več je ne srbi.

Že sta tedna dva minila,
Katra je že čisto preč,
je besede pozabila,
da b’ je kurc ne fukal več.

Dominus pa kar poriva,
ne minute ni pr’ mir’.
Katra je napol še živa,
pizda kot zmečkan krompir.

Kje si pizdica nekdanja,
ki si kurce stiskala?
Razcefrana kakor cunja
blagor mu k’ spomin ima.

”O nesrečni fuk gol’fivi,”
še enkrat spregovori.
Med neštetimi porivi
bogu dušo izpusti.

Dajo gor jo na te pare,
ni je več ko par kosti.
Dominus naprej jih tare,
moč ustaviti ga ni.

Še ko trugo so zabili,
spaka je po njej bezov.
Kmal’ bi trugo iz rok spustili,
t’ko je butal ob pokrov.

S štriki so jo povezali
in spustili jo v zemljo.
Pol so patra poklicali,
pričak’vali, kaj da bo.

Pater grobu se približa
sliš’ v jami ropotat,
od strahu se brž prekriža,
mal’ ga tudi prime srat.

Pater dominus zapoje,
hoče Katro poškropit,
-kurc naj gleda žegne tvoje-
dominus mu skoči v rit.

K sreči mežnar se požuri:
”Etkum spiritus tuo!”
Dominus jo z rit odkuri,
več nazaj ga ni bilo.

Katra v grobu mir uživa,
moli zanjo če s’ kristjan.
”Vsega zla je pizda kriva!”
pravi sveti Kozmijan.