Koroška – pozabljena regija, za katero nikomur ni mar

Koroška

Pričujoč zapis je nastal pred nekaj leti, še vedno pa ponuja nekaj vprašanj v razmislek. Leta 2009 se je namreč načrtovala delitev Slovenije na pokrajine, vendar nobena izmed predlaganih delitev ni predvidevala Koroške kot samostojne pokrajine. Priključili bi jo k Štajerski, kar bi pomenilo, da bi sedeže regijskih organizacij prenesli v Celje in Maribor, Koroška pa bi počasi, a zanesljivo izgubila svojo suverenost in identiteto.

Koroška leta 2010

“Koroška obsega območje treh dolin – Mežiške, Dravske in Mislinjske ter treh pogorij – Pohorja, Karavank in Savinjskih Alp, ki dajejo pokrajini pečat samosvoje prvobitnosti in čvrstosti. Z nekaj nad tisoč km2 in nekaj nad štiriinsedemdeset tisoč prebivalci sodi pokrajina med manjše slovenske regije.”

Tako se glasi splošna definicija Koroške, sposojena z uradne spletne strani, kakršno se morda učijo šolarji pri pouku geografije in bi jo s pridom uporabili tudi drugi ob pozivu tujca, naj opišemo svojo ožjo domovino. Toda zame je ta opredelitev premalo. Zame Koroška ni le “območje treh dolin ter treh pogorij”; je beseda, ob kateri se mi ogreje srce, beseda, ob kateri se zavem svoje pripadnosti, je kraj, na katerega me veže nešteto lepih spominov, delček sveta, ki skriva toliko čudovitega, kar pa večina med nami ne bo nikoli spoznala, ker je eno samo življenje prekratko za to. In Koroška je zame še veliko več. Koroška je moj dom.

Koroška
Koroška

Zaradi vsega naštetega je moja bridkost še večja, ko se zavem ironije zgoraj omenjene besedne zveze “Koroška regija”. Če boste pobrskali po spletu, boste hitro izvedeli, da gre za neformalno regijo. Ob načrtovani členitvi Slovenije na pokrajine namreč nobeden izmed predlogov ne predvideva samostojne Koroške pokrajine. Tolažijo nas, da je do takrat še daleč, da uvedba pokrajin v času gospodarske krize niti ni izvedljiva in tako dalje.

“Če se kaj zgodi, pošljemo koga od drugod.”

Lokalni politični veljaki zagotavljajo, da bodo storili vse za samostojno Koroško pokrajino. Pa vendar se ukinjajo regijske institucije, kar dolgoročno pomeni konec Koroške. In tu ne gre le za ukinjeno Policijsko upravo Slovenj Gradec. Ukinjajo se tudi koroška dopisništva medijskih hiš, češ, tistih nekaj koroških dogodkov bodo že pokrivali Celjani. Pred časom, ko je v medijih že začela kazati zobe recesija, je bil eden mojih telefonskih klicev v upanju na možnost dodatnega zaslužka namenjen tudi časopisu Žurnal. Z urednico se je odvil takle dialog:

Jaz: “Dober dan. Ali potrebujete kakšne sodelavce za Koroško?”
Ona: “Ne, na Koroškem imamo dovolj novinarjev.”
Jaz (poznavajoč situacijo): “Hm… pravzaprav nimate niti enega:”
Ona (slišno v zadregi): “No, če se kaj zgodi, pošljemo koga od drugod.”

Tako vidijo Koroško drugod po Sloveniji. Kot nekakšen odmrl ostanek avstrijske pokrajine, kjer se ne dogaja nič omembe vrednega.

Sloveniji ni mar za Koroško. Medijem ni mar. Politiki ni mar. Če bomo vse to samo tiho gledali, potem je konec. Tega pa ne smemo dovoliti. Ne pozabimo, Koroška je naš dom.

Koroška osem let pozneje:

Koroška danes nima lastne Policijske uprave. Enako je z Agencijo RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) – če ste podjetnik ali predstavnik organizacije na Koroškem, boste tovrstne finančne zadeve urejali bodisi v Mariboru, bodisi v Velenju, odvisno od točnega naslova vašega podjetja. Koroška bi skoraj ostala brez Zdravtveno-reševalnega centra, če se ne bi takrat v pravem trenutku oglasili pravi ljudje, ki so to preprečili in po njihovi zaslugi imajo danes vsi Korošci nujno medicinsko pomoč na dosegu roke. Koroška pa je obenem tudi tista regija, ki se mora izmed vseh najbolj boriti, da bi njenim prebivalcem bila nekoč omogočena avtocestna povezava s preostalim delom države.

Očitno besede iz naslova še kako držijo. Koroška je pozabljena regija, za katero je mar le redkim.