Kako šolski sistem diskriminira slovenske otroke

Od leta 1996 lahko starši svoje otroke izobražujejo sami doma. Pred začetkom šolskega leta to sporočijo v šolo in konec leta otrok opravlja izpite. Kadar pa želijo na domu izobraževati otroka s posebnimi potrebami, pa je postopek veliko bolj zapleten, izhaja pa iz predpostavke, da so starši povsem neustrezni kot skrbniki.

Postopek je v svojem bistvu diskriminatoren. Isti zakon, ki predvideva, da se za povprečnega otroka zgolj sporoči v šolo odločitev o šolanju doma, zahteva od staršev otroka s posebnimi potrebami (kakršnimikoli, pa naj bo to duševna ali telesna invalidnost, oviranost ali dolgotrajna bolezen), da dokazujejo svojo sposobnost za izobraževanje lastnega otroka na domu, pa še potem o njihovi zahtevi odloča komisija. Zakon je diskriminatoren, ker ne zagotavlja enakih pogojev za vse državljane.

Ko o otroku namesto staršev odločajo ljudje, ki ga nikoli niso srečali

S postopkom je staršem omejena njihova temeljna starševska pravica, da za svojega otroka skrbijo v skladu s svojimi nazori in načeli, otrokom pa je hkrati omejena pravica, da zanje ustrezno poskrbijo starši, ki otroka najbolje poznajo in vedo, kaj je zanj prav. Še posebej izrazito je to v primeru avtizma (preberi več: Diskriminacija avtistov pri šolanju doma), kjer je jasno, da gre za zelo specifične težave, ki zahtevajo poglobljeno poznavanje konkretnega otroka, ne zgolj “motnje”. Pravilnik o izobraževanju na domu otrok s posebnimi potrebami staršem v svojem bistvu odvzema to pravico in jo prelaga v roke komisije Zavoda za šolstvo.

Komisija naj bi ugotovila, kaj je v otrokovo največjo korist. To storijo s pregledom zdravstvene in šolske dokumentacije. Starši morajo svoji vlogi za izobraževanje na domu priložiti zdravniške izvide otroka ter poročilo šole. Z drugimi besedami, šola, v katero je otrok vključen, mora pripraviti poročilo, s katerim podprejo ali izpodbijajo željo staršev, da otroka ne bodo izobraževali v njihovi odlični instituciji, pač pa kar sami doma.

Ni treba veliko razmisleka, da nam je jasno, da priprava korektnega poročila terja zrele ljudi, ki jih ne vodi užaljeni ego. Zreli in odgovorni učitelji bodo namreč v starših prepoznali ljudi, ki svojega otroka najbolje poznajo, vedo, kaj je zanj prav ter bodo zanj tudi najbolje poskrbeli. Če pa jih vodi ego, bodo v starših videli nasprotnike, njihovo željo po izobraževanju na domu pa bodo razumeli kot osebni napad. Kar pa nikoli ni. Vsakemu staršu je pomembna otrokova dobrobit, ne pa nagajanje nekim učiteljem.

Za nameček mora šola, v kateri se otrok očitno ne počuti dobro, z njim “opraviti razgovor”, na katerem mora otrok izraziti svojo željo, da se želi izobraževati doma. Kar ni sporno v primeru, denimo, slepega otroka, je pa več kot sporno v primeru otroka, ki ima težave v komunikaciji. 

Ko natakarica sme sama poučevati svojega otroka, pravnik pa ne

Poglejmo dva primera izobraževanja na domu. Prvi otrok je povprečen, brez kakršnihkoli posebnosti, zato zanj velja enostavnejši postopek izobraževanja na domu. Njegova mama je samohranilka, ki dela v tovarni v izmenah, ima osnovnošolsko izobrazbo. Oče živi v tujini, z otrokom nima stikov. Mama mora zgolj pred začetkom šolskega leta sporočiti v šolo, da se bo otrok šolal doma, pa bo vse v redu. Nihče ne bo preverjal pogojev dela, njene usposobljenosti za poučevanje, urejenosti delovnega prostora. Samo konec leta bo moral otrok opravljati izpite in če jih ne bo opravil, se bo pač moral vrniti v običajno šolo.

Drugi primer: otrok s posebnimi potrebami. Oba starša imata univerzitetno izobrazbo, zaradi narave svojega dela sta veliko časa doma in z otrokom, v sosednji hiši živita prav tako visokoizobražena in pravkar upokojena babica in dedek. Otrok ima starejšega brata gimnazijca. Ustreznost družine za zagotavljanje kvalitetne izobrazbe preverja komisija. Starši morajo zagotoviti usposobljenega učitelja. Predložiti morajo otrokove zdravniške izvide – kot da bi v primeru otroka s posebnimi potrebami morala obstajati upravičena potreba po šolanju doma, v primeru “zdravega” je pa dovolj odločitev staršev. 

Zakon na fundamentalni ravni razvrednoti starše in insinuira, da so sami krivi za otrokove težave, primanjkljaje ali posebnosti. Nesporno dejstvo je, da starši otroka s posebnimi potrebami živijo z njegovo situacijo od njegovega rojstva dalje. Njim je to njihov otrok. Učitelji v šoli in ostali strokovnjaki poznajo zgolj “motnjo” ali “bolezen” (če sploh!), o otroku pa vedo bistveno manj, kot starši, obenem pa je za učitelje to le eden izmed številnih otrok njihove šole. Pa vendar postopek vključitve v izobraževanje na domu predpostavlja, da učitelji vedo o otroku in njegovih posebnostih vse, starši pa nič.