Dvojno ponižanje za ceno enega ali kako do zaposlitve na Koroškem

Kljub navidezni gospodarski rasti in ob nekaj uspešnih podjetjih se na Koroškem srečujemo z brezposelnostjo. Med iskalci zaposlitve so takšni, ki so pravkar slučajno “med dvema službama”, kot tudi takšni, ki že dalj časa iščejo službo, vendar pri tem nimajo sreče. Saj jih poznate. Ljudje srednjih let, ki so bili leta, če ne celo desetletja zaposeni v podjetju, ki ga je na koncu pokopal stečaj, zdaj pa so prestari, da bi bili zanimivi delodajalcem, toda premladi, da bi se upokojili. Preveč bolehni, da bi jih kdo z veseljem zaposlil, toda tudi preveč zdravi, da bi veljali za nezaposljive iz tega naslova.

Pomoč Zavoda

A v svojem iskanju službe niso povsem prepuščeni sami sebi. K sreči je tu Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, ki se neumorno trudi pomagati tem nesrečnikom. Za brezposelne Korošce skrbi območna izpostava Velenje z enotami v Slovenj Gradcu, Dravogradu, Radljah ob Dravi in na Ravnah na Koroškem. Za hipec se ustavimo ob dejstvu, da tudi tu naša domovina kaže mačehovski odnos do Koroške, ki je ne priznava kot regijo, ki je sociološko in geografsko ločena od Savinjsko-šaleške regije, toda to ni tema našega tokratnega razmišljanja.

Ponavadi lahko brezposelni Korošci svoje zaposlitvene dejavnosti urejajo na svojem krajevnem uradu. Ob izgubi zaposlitve se tam prijavijo v evidenco iskalcev zaposlitve in brezposelnih oseb. Takrat se zabava šele začne. Brezposelni ljudje niso vedno mlečnozobci sveže iz šole. Pogosto so to ljudje zrelih let, ki so v svojem življenju prestali marsikatero preizkušnjo. Nobena pa jim ni postregla s takšnim ponižanjem, kot jih čaka tu.

Brcanje že mrtvega konja in poniževanje na 100 načinov

Potem ko človek uredi formalnosti z vpisom v evidenco brezposelnih oseb, ga sprejme njegova nova svetovalka. Ona bo odslej bdela nad njegovim iskanjem službe. Najprej mu pomaga narediti zaposlitveni načrt. Ne glede na njegovo izobrazbo, znanja, izkušnje, želje, v seznam delovnih mest, za katera bo naš brezposelni junak kandidiral, navrže še: 1. komercialist (dovolj široko in nejasno), 2. kandidat za zavarovalnega zastopnika (vedno jih iščejo, ker gre za na videz enostavno, v resnici pa zelo specifično delo, ki ga malokdo dejansko zmore uspešno opravljati) in 3. delavec za preprosta dela (delo v proizvodnji, da ga lahko čimprej vržejo iz evidence). Obenem človeku pokroviteljsko pojasni, da je pa ja vendar fino imeti službo (ker izhaja iz splošne predpostavke, da so brezposelni navadni lenuhi in paraziti), ter ga nekaj časa prepričuje, da ne more vedeti, da delo varilca ni zanj, če nikoli ni poizkusil. (Opomba: to z varilcem se je zgodilo znanki, gospe pri štiridesetih, potem ko je po dveh desetletjih izgubila službo v administraciji v propadlem koroškem podjetju.) Seveda jo naš junak posluša rahlo nezbrano, saj mu pogled nenehno uhaja k steklenički laka za nohte, ki ga ima svetovalka postavljenega na mizi in se – seveda – ujema z barvo njenih nohtov.

Še več načinov ponižanja

Pogovor se zaključi v spodbudnem tonu in z načrtom nadaljnih aktivnosti. Najprej bo vrli Korošec štiridesetih let in več odšel domov, kjer bo rešil test na spletni strani. Ta test mu bo razodel, kakšna so njegova zanimanja, interesi, sposobnosti, vrline, kompetence, znanje, ter mu pomagal ugotoviti, kateri poklic je zanj primeren. Ob prihodnjem obisku bo o rezultatih poročal svetovalki. (Seveda na tej točki še ne ve, da je test v resnici namenjen sam sebi, saj bo svetovalka zgolj odkljukala opravljeno aktivnost, rezultat pa ne bo nikogar zanimal.)

V prihodnjih mesecih bo poslan še na številne delavnice pisanja življenjepisa, vodenja kariere, uporabe spetnega portala ZRSZ in podobno, kjer se bo učil številnih veščin, ki jih sicer že obvlada, ampak Zavod pač izvaja program. Ko bo izrazil željo po vključitvi v tečaj, ki bi mu dejansko povečal možnosti zaposlitve, pa ga bodo prepričali, da je tako ali tako brezveze, da ni smiselno, da se vključi in podobno. Ob vsakem obisku bo deležen enakega pokroviteljskega odnosa in ponižanje. Primere bi lahko naštevali v nedogled, ampak prihranimo to za kdaj drugič. Raje si oglejmo sistemsko ponižanje koroških iskalcev zaposlitve, ki jih je doletelo v teh dneh.

Ponižanje posebej za Korošce

Mnogi ljudje, različnih starosti in poklicev, so te dni prejeli obvestilo. Zavod za zaposlovanje jim je poslal vabilo na Karierni sejem. Udeležijo se naj Kariernega sejma v Velenju, kjer se bo predstavilo več kot 30 delodajalcev. Med njimi je samo eno (1) podjetje, ki je nesporno na Koroškem. Vsa ostala imajo sedež drugje, kvečjemu imajo v okolici Koroške ( torej na območju Velenja, Mozirja, Šoštanja…) mogoče samo izpostavo, kjer pa po možnosti sploh nimajo odprtih delovnih mest. Na sejmu se bodo morali zglasiti tudi na stojnici Zavoda zaradi potrditve prisotnosti. Razumemo, da Zavod vzpodbuja ljudi, naj iščejo službo tudi širše, izven domačega kraja. Ne razumemo pa, kako lahko Zavod zahteva, naj se ljudje, ki nimajo službe in dohodka odpeljejo tudi do 70 kilometrov daleč pogledat nabor delovnih mest, ki so od njihovega doma oddaljena 100 kilometrov.

Ljudi, ki so te dni prejeli to sporočilo, je ob tem prežel val različnih čustev: jeza, ker so dobili občutek, da se nekdo norčuje iz njihove stiske; nemoč, ker bi z veseljem obiskali sejem, pa ga zaradi finančne stiske ne morejo; obup, ker dejstvo, da jih pošiljajo k delodajalcem v sosednjo regijo očitno pomeni, da je domača regija povsem propadla; in na koncu še osamljenost, saj zdaj vidijo, da so v iskanju službe še bolj prepuščeni sami sebi, kot so sprva mislili. In to ponižanje ni zgolj v domeni brezposelnih. Z njimi si ga delimo mi vsi, ki Koroške ne dojemamo zgolj kot privesek Celja ali Maribora.

Korošci smo blagi, mirni in tihi ljudje. Vajeni vsega hudega. Ponižanje nam ni tuje. Pa vendar država vedno znova najde izvirne načine, da nas poniža še bolj.